Moj nenovi đobek

December 3rd, 2008 by falda

Danes so mi rekli, naj grem pometat ceste. Zadnjič sem bila fukjena prasica. Tudi tupasta sem včasih, nesposobna in gluha. In zajebavam se tudi iz strank, skrivam Jelinčičevo domačo številko in počnem podobne vragolije. Z mano se ne da nič zmenit, ker imam neumne predloge. Ne vem očitno logičnih reči in ne zavedam se, da če je crknil telefonski aparat znamke Acer, je treba klicat Telekom in mu težit, ne pa servisa za Acer. Lažem se tudi. Pa nočem povedat kaj imam obuto (čeprov imam nove škornje hihi). Svinja sem, v glavnem. Zato si tudi zaslužim, da me pride osebno pretepst gospa iz Fokovcev in da me bo spoštljiv gospod nataknil na kol.

Je pa res, da sem tudi prijazna in iznajdljiva. Potrudim se in imam smiselne predloge. Včasih komu rešim življenje. Imam potrpljenje in desetkrat ponovim, če je stranka naglušna. Za prijaznost si zalužim zastonj malico v gostilni, povabila na dejte in masažo, od prijaznih sosedov pa piškote in kavo.

Da se mi trud zares splača, sem se prepričala včeraj, ko me je poklical Jan Plestenjak osebno in z žametnim glasom poklepetal z mano.

Lahko, da bo bolje, ni pa nujno.

June 11th, 2008 by falda

Tako dolgo sem razmišljala o zamenjavi inštruktorja, da se je vmes že on sam odločil zapustiti mene. Res pa je, da mi bo morda kot mestni redar le kdaj lahko koristil.

In jaaa, lestrik, nimam še izpita! ;D

Terenske vaje, Rab

June 9th, 2008 by falda

Zemljevid je bil točen. Makedam je pomenil makedam (asfalt gre desno, ti pojdi levo), pot skozi grm pa tudi natanko to. Le da se, če že imam željo prehajati skozi grm, ponavadi odpravim peš. No, na cilj smo prispeli, mi celi, avto pa malo manj.

Kamp (študijskorazvojno središče al neki tacga, d.o.o.) je pravljičen. V skorajda nedotaknjenem gozdu ležijo šotori iz prve svetovne vojne (ne prepuščajo vode, le živali). Tudi jogiji imajo podobno letnico. Meblo, made in Yugoslavia. Med drevesi so postavljeni cvetlični lončki (usluga ubogim študentom, da jim meritev ni bilo potrebno opravljati izven kampa – razen če so bili tako trapasti (jaz), da so izbrali slanišča). Simpatično. So tudi wc-ji in tuši (topla voda odvisna od sonca), ogromna kuhinja in laboratorij (hiška, kjer sem prebila večino tedna).

Kljub pomirjujočem kampu se je 40 ljudi vseeno poznalo. Spanja ni bilo veliko. Jutranje šlapkanje mimo šotora pa je bila budnica (dvakrat tudi razbijanje po loncih in enkrat boleče ledvice). Čeprav je bil večinoma žur, sem si oddahnila, ko je čreda v petek odpotovala. Očitno sem prestara za takšne akcije.

Vikend pred in vikend po sta bila pravi počitek. Smeha ogromno, plavanje in dobra hrana. Vreme proti koncu rahlo kilavo, ampak ne dovolj, da bi kvarilo razpoloženje. Družba 1a.

Zdaj počasi ugotavljam, da sem nazaj in da me morajo začeti skrbeti vsakodnevne reči. Zdi se mi, da bom to dokončno ugotovila ravno preden grem na naslednje terenske vaje.

Moj ne več tako zelo skriti talent

May 6th, 2008 by falda

Pravijo, da kdor išče, ta najde. To seveda ni res, razen če pokliče mene. Ampak v tem primeru najdem jaz, ne on.

Večkrat opazujem domače, ki panično iščejo razne reči. Reči se pri nas hitro izgubijo – hiša je velika in ima veliko lukenj (pa nobene sobe), kamor se da kaj zatlačit. Tudi stvari je veliko, ena skrije drugo. Pa še Romana imamo (skriti sostanovalec na našem podstrešju, ki nam porabi vse štumfe in zobno pasto in nam piše na listek za trgovino svoje čudne želje), ta pa sploh rad zalaga stvari in jih skriva, najbrž, da si olajša njihovo uporabo. Torej, ko kaj rabiš, tega seveda ni. Ubogi moji domači so včasih že precej živčni, ali pa samo otožni in obupani, ker njihovo iskanje ne obrodi sadov. Ko se mi dovolj zasmilijo, vstanem in grem pobrat tisto stvar. Po občutku vedno vem, kje je, tudi če je še v življenju nisem videla.

Ponosna sem na ta svoj en-izmed-redkih talent, ki mi zaenkrat omogoča, da spravim koga v dobro voljo in ustavim njegovo dolgo brezizhodno iskanje, enkrat, vsaj upam, pa bi mi morda lahko nudil velik zaslužek.

Težki so …

April 10th, 2008 by falda

… prvi trenutki. Tresejo se mi roke, noge me ne ubogajo. Na poti me spremlja smeh (kaj mi pomaga pol zdravja? Da ga koristim, moram še nekej časa ostati med živimi.) in zafrkavanje, namesto vzpodbudnih besed. Veliko jih je pred mano, še več pa zadaj.

Inštruktor se dolgočasi, zato mi pritiska na plin. Divjava. Jaz bremzam, on zeha. Čudno, da me ni peljal kar na avtocesto. Vozim čez vse možne grbine in luknje (zanalašč, nikakor ne ponesreči, ker mi je FUL jasno kolk je avto širok), zato da ga mal prerukam za vsako pikro, ki jo izusti. Pa da mu ne bo dolgčas. Da ne bova šla več 90.
Prva stvar, ki sem jo zvedela o njem, je bila, da uživa na robu smrti. Zato se mi je zdel dobra izbira.

No, led je prebit, ENA urca na cesti odpeljana. Ene pol leta se zadržujte čimveč doma, če vam je življenje ljubo. Meni očitno ni.

Potičnjaki in sorodstvo

January 22nd, 2008 by falda

Sistematika sladkarij je precej mlada reč, le nekaj let šteje. Za očeta le-te lahko mirno proglasimo Bajsija (koga pa). Sicer vseh podrobnosti jaz ne vem (vsaka sistematika se dopolnjuje in razvija s časom, največja njena tegoba pa je v tem, da se nikoli ne da uvrstiti VSEGA), ampak si pa predstavljam, kaj so to Potičnjaki.

Kar sem danes tudi razložila svojemu profesorju. Opisala sem mu tudi, kaj si mislim o suhih piškotih, ki mi jih je ponudil. Saj bi ostalo pri `ne hvala`, ampak če človek želi razlago, pa naj jo dobi. Neprimernost svojih izjav sem dojela šele kasneje, moram pa reči, da ga je vse skupaj precej zanimalo, čeprav ni sistematik.

Kakorkoli, dbev, čakam na nove kategorije.

Naše ljube prijetne razprodaje

January 15th, 2008 by falda

A ste opazil nage lutke na razprodajah? Kao VSE smo prodal ker smo tok kul! (al čemu je to namenjeno) lol. Police polne, lutke pa zebe. Da jih ni sram.

No ja, sej ubisvtu dvomim, da koga zebe v teh trgovinah. Ne razumem strategije prekomernega kurjenja. Zakaj bi ti sploh pasalo kupit kako cunjo, če se ti od vročine žgejo dihalne poti in imaš občutek, da od vročinskega sevanja dejansko dobivaš barvo?

Zimska idila

December 22nd, 2007 by falda

Spet sta se pojavila pred našo trgovino (oz. v njej, ob vhodu). Pa je že kazalo, da ju ne bo več. Vijolčni klošar in njegov smrad. Klošar precej neopazen, njegov smrad pa nezgrešljiv. Klošar le še lupina, smrad pa svoja osebnost. Ne zanima me njujna življenjska zgodba, niti ne potek koevolucije simbiontskega odnosa, ki sta ga uspela vzpostaviti tekom let gnitja na pločniku in scanja po rožnodolski avtobusni postaji. Niti me ne zanima, kje tiči razlog za usmiljenost babic, ki jima dajejo denar (ki ga potem porabita za vožnjo s taxijem in za najdražje čike). Nič me ne zanima, le to, s kakšno pravico mi nekdo kvari sicer dokaj dober želodec. Si mar trgovina želi vse kar sem kupila tam (in kasneje pojedla) tudi nazaj v rahlo prebavljeni obliki?

Kaj storiti, če se vam zazdi, da imate premalo zob

December 5th, 2007 by falda

1. Izberite zob, ki je v slabšem stanju, kot katerikoli drug vaš zob.

2. Opazujte več let njegovo propadanje, ne smete iti k zobozdravniku.

3. Naj vas čim pogosteje boli.

4. Ko se boste le odločili za obisk pri zobarju, ker bodo bolečine neznosne, vam priporočamo, da to storite enkrat, ko se nahajate v tujini, npr. na Hrvaškem in izven delovnega časa ordinacije (ni sicer dokazano, da je to nujno, ampak domneva se, da je vpliv takšnih okoliščin pozitiven glede na cilj, ki ga želimo doseči)

5. Hrvaški zobar naj vam zob vbije.

6. Ko se vrnete v Slovenijo, počakajte kakšen mesec ali dva, potem pojdite k vašemu zobarju, da vam pove, da gre ravno na dopust in da boste na vrsti čez 2 meseca.

7. Rok se vseeno bliža. Nujno si pozabite urediti zavarovanje, preden greste na pregled/pucanje kanalov.

8. Nekaj časa torej takole odlašajte (čimdlje), potem pa se le prepustite zvežbani roki vašega zobozdravnika (priporočljivo je, če vaš zobozdravnik ne ve, ali je dotični zob na levi ali na desni strani čeljusti, ker ne razume sestrine pisave, ni pa to nujno.)

9. Parkrat naj vas vaš zobozdravnik takole zabava, vmes si pojdite zob še sem pa tja kdaj slikat (spet, čimvečkrat.)

10. Ko vas obvestijo, da je zob dokončno zrihtan, pojdite domov in ugriznite v najtrše delce Sosedovega kruha. Garantirano se bo vaš zob razmnožil na vsaj dva dela, če ne več.

Kdor je na preži, preží.

November 19th, 2007 by falda

Falka preží, prvič.

Čakamo: medveda

Dočakamo: muhe

Okoliščine: čakali smo 3 ure, pri tem se nismo premikali, niti ne klepetali (eden je spal), smrdelo je. V opazovalnici na tone živčnih muh, luna dovolj svetla, da se je lepo videl kup koruze, ki je čakal medveda. Zavoljo opazovanja tega nadvse zanimivega kupa, ki ga vsak dan ZAGOTOVO obišče medved, sem zamudila zanimivo predavanje o predelovanju fotk v Fotošopu. Hujših posledic ne čutim.
.

Falka preží, drugič.

Čakava: srnjad

Dočakava: am..dve nedoločljivi (mogoče bo to kdo označil za laž, ampak jaz sem bila tam in lahko edina rečem, da sta bili točno takšni in nič drugačni) ptici, ena od njiju je bila pri miru v zraku in se nasplošno sumljivo obnašala. Druga pa se ni kaj dosti obnašala.

Okoliščine: Vstala sem ob 4h, ob 5h sem bila na opazovalnici. Bila je zaprta, bog me ima rad. (Oziroma, verjetno so bili prijazni do mene v želji, da se jim še kdaj pridružim in je bog to prijaznost le omogočal.) ((Če je seveda niso omogočali lovci.)) (((Kar ubistvu so, torej bog nima kaj dosti zraven.))). V glavnem, nekje na sredini vseeno nisem več čutila prstov, ampak glede na to, da so bili nekateri zunaj na klopci, bom kar tiho. Hiško z drevesa nama je skoraj sklatil vihar. Ampak je ni. Bravo, lovci. In hvala za Hotel.
.

Falka preží, tretjič.

Čakava: srnjad

Dočakava: šojo, srnjaka in komarja

Okoliščine: Mraz, a manj kot zjutraj, pada sneg. Tokrat nisem nepripravljena, za ogrevanje zvrnemo par borovničk, sabo imam dodaten pulover in dvojne nogavice. Čakava na karkoli živega razen rastlin, veter lomi drevje in oponaša lomastenje medveda (da je šlo zgolj za oponašanje, je le domneva, vendar je le-ta med bolj verjetnimi domnevami). Pride šoja, malo poskače in gre. Zelo zanimivo. Nagibava se k obupu, začneva glasno klepetati, kar očitno – vsem dosedanjim znanjem navkljub – privabi srnjaka. Opažen je bil kot kup listja, ki se giblje drugače kot drugi kupi listja in nasploh ignorira veter. No, zato pa imamo daljnogled. Pridno zapisujeva gibe, v 15min postane pretemno, da bi njegovo obnašanje še lahko natančno opazoval človek brez najtvižna, kar jaz seveda sem. Videlo se ga je le še takrat, ko se je sklonil. Ker je imel temno liso na hrbtu. Kdaj je šel, ne vem. Če ga je prepodil medved, tudi ne. Če sem jaz prepodila medveda (ko sem se bližala tlom se mi je namreč to zazdela dobra ideja) pa tudi ni popolnoma jasno. Komar je bil na polici v hiški. Hiška pa še boljšejši hotel, kot prej, totalno zaprta, nova in dišeča. In pojslo je imela. Ampak ok, to so imele vse tri. Nekateri so bili, žal mi je za njih, spet zunaj.

Terenski dan se je končal ob kuhanem vinčku in lovskih prigodah.

Čez 14 dni grem spet, sabo pa bom, raje kot fotoaparat (v primeru prostorske omejenosti mojega rugzaka), vzela deko.